Mojčina pesem

Včasih še vedno rada opravim kako televizijsko anketo. Takole s snemalcem na ulico loviti ljudi, ki bodo dali odgovore na tvoja vprašanja.

V vseh teh letih se ti zazdi, da pri anketah v bistvu obstajata dve sorti ljudi. Prvi mirno pustijo, da jim novinar pomoli mikrofon naravnost pod nos, a še vedno med odgovarjanjem z glavo simpatično migajo sem in tja, tako da le s težavo uloviš njihov glas. Drugi suvereno zagrabijo mirkofon, si ga sami pridržijo pred usta in med govorjenjem potem intenzivno opletajo z njim sem in tja, da se potem spet nič ne sliši.

Ta dva različna stila po svoje kažeta na dve različni dojemanji mikrofona in njegove vloge. Za one prve je zgolj tehnična pomoč, brez katere ne gre. Drugim se morda dozdeva, da je mikrofon mnogo več od tega. In tu imajo prav. Kajti mikrofon v roki rešuje najmanj dve težavi. Ena od njih je — kam bi sicer z rokami? Ta, ki ga drži, zaposli vsaj eno roko, pa zato ni tako zategnjen in zapet, počuti se takoj bolj prijetno, pa mu tudi druga roka, sporščeno visi ob telesu. In še pomebnejše: kdor drži v roki mikrofon, odloča, kaj, koliko in kako bo govoril. Z mikrofonom v roki postane gospodar svojega govora in tu mu ne moreš nič.

Nenavadno, mikrofon vedno vpliva na obnašanje ljudi. Pred njim lahko celo najbolj zgovorni, postanejo molčeči, duhoviti suhoparni, sramežljivi pa nenavadno pogumni. Obstajajo ljude, za katere nikoli ne bi izvedeli in ki niti sami o sebi niso imeli kakega posebnega mnenja, dokler niso nekega dne, zgolj slučajno, stopili pred mikrofon.

Človek z mirkofonom je nekaj povsem drugega kot človek brez njega. To je v nekem trenutku dojela tudi televizija. Nekje davno na začetku je vestno skrivala svoje mikrofone, kolikor se je le dalo. Trpala jih je v žepe ubogih televizijskih voditeljev, skrivala med odrske elemente in med rože. A potem je videla, da nima prav in je mikrofone voditeljem potisnila v roke. Ali jih postavila na gromozanska stojala, ki so se vlekla podolgem in počez priljubljene Olge Rems. To mi bo za vedno ostalo v spominu: Olga in njen velik mikrofon. Ko jo danes gledam v sodobni televizijski oddaji, se mi zdi, da poleg nje vedno nekaj manjka. Tam v levem delu slike, na gromozanskem srebrnem stojalu.

Mikrofon je medtem postal simbol. Glasbeniku je čarobna palica, s katero nas začara, politikom je podaljšan prst, s katerim žugajo ali grajajo.

Verjetno bi lahko tudi brez vseh teh mikrofonov. Tehnika je danes tako napredovala, da je mikrofon lahko zelo zelo majhen, celo nevidljiv. V bistvu je lahko v vsem, kar nas obdaja. In če je bila svojčas ena največjih želja človeka, da bi postal televizijska osebnost in govoril v mikrofon, potem je danes njegov največji strah , da bi kdaj govoril v mikrofon, ne da bi to vedel.

Med zadnje dežne kaplje se meša ječanje avtobusov, ki para živce. Okoli se vlečejo ljudje, nič manj naveličani kot jutro, v katerega stopajo: nekateri končno hitijo v postelje, drugi so jeznii, ker so jih morali spet tako zgodaj zapustiti.

In naenkrat v ta prazen prostor puste megle in mraza, vstopi ona. Osvobojena vsega jutranjega terorja, zavita sama vase in v vonj, ki ga širi okoli sebe.

Za koga se je uredila navsezgodaj? Za jutranjo puščavnost okoli sebe, za tone slabe volje, ki jo razvažajo mestni avtobusi? Njena sveža pričeska in obleka sta še dopolnjeni, oprostite za natančnost, s kar se da angažiranim korakom, s katerim se je odločila, da bo prehodila Čopovo. In z razliko od prevzetnih Zagrebčank ali deklet iz Beograda, ti bo namenila bežen pogled. A samo toliko, da preveri, če si jo zares opazil.

Zame osebno je to prava Ljubljančanka. Del mita o zapeljivih dekletih iz Ljubljane, ki ga je spisal že Prešeren in ki je kasneje šel v svet, ali vsaj nekje do Trsta in Splita.

Najprej bi nujno morali začrtati mejo, ki loči Ljubljančanko od Tržačank, Zagrebčank ali Benečank. A to zahtevo je danes zagotovo težko izpolniti, ker je pritisk mode in filmov in potovanj do te mere izničil razlike, da ženske ločimo samo še po zunanjih značilnostih, kot so jezik, rasa in materijalni položaj.

Če me vprašate, kaj je prava Ljubljančanka, težko opišem, če me ne vprašate, pa dobro vem. V naši deželi brani poslednje položaje na fronti ženstvenosti, ki je od nekdaj bila, tu velja priznati, zanimiv spoj naravnega in izumetničenega.

Poleg tiste, opisane malo prej, ki mobilizira ženstvenost in je vedno v službi mode in svojega telesa, so še druge ženske, ki zjutraj hodijo po ulicah Ljubljane. Nekatere so klonile pred usodo neusmiljenega življenja, za vedno skrile sanje pod otožnim licem, nekatere so postale groteskne, ker se skušajo približati podobi v mladosti. Tudi one so Ljubljačanke. A samo po lokaciji. Ker stanujejo v Ljubljani.

Kot v vsakem mestu blizu državne meje, tako je tudi v Ljubljani živ kult tujcev, raznih prišlekov in princev na belem konju . Odite ne katerokoli mesto , kjer se radi zbirajo sodobni mestni fantje in bogataši in našli boste lepe someščanke v polnem sijaju , ženske, ki jih prej niste imeli priložnosti sploh videti. Pa tudi, če katero od njih poznate, v takih trenutkih se vam zdi tuja. Spomnite se jo po nekem površnem flirtu, ko ji je bilo vseeno, kakšen je vaš družbeni in materialni položaj. Zdaj pa jo vidite v bolj fini izdaji , komunikativno in bleščečo, kako se pretvarja v izurjeno sogovornico za fine Angleže, simpatično klepetuljo za male Italijane, s prefriganimi nasmeškom za obilnega Nemca, ki sedi za sosednjo mizo.

Ljubljančanke in ljubezen do tujcev! Kolikokrat sem srečala nekje na tujem reprezentativno domačinko iz mojega mesta, poročeno z lastnikom male trgovine, zdravnikom ali direktorjem tovarne. Svoje ljubljeno mesto , o katerem ne preneha spraševati in govoriti – so prenovili ljubljanski grad, se še srečujete pri Figovcu? – je žrtvovala za tujca, ki je obetal in je v nekem trenutku prinesel vonj po daljnih krajih in življenju, tako drugačnem od ljubljanskega vsakdana.

In to je morda tista prava formula, s katero lahko opišeš pravo Ljubljančanko: najbolj jo definira mesto samo. Rada zapušča Ljubljano, a postaja žrtev vse bolj grenke nostalgije. Ko jo srečate nekje daleč stran od njenega mesta, potem boste tudi samo Ljubljano spoznali bolje, v strnjeni obliki, malo idealizirano in sentimentalno.

V bistvu je Ljubljančanka pravi diplomat svojega mesta. Elegantna in posebna. Veliko bolj prijazna kot takrat, ko je še hodila po ljubljanskih ulicah, v želji, da bi jih končno zapustila. In še povsem nevedna, da ji bo nekoč vsaj malo žal.

Ravno zadnjič sem jih slišala na našem urednišku sestanku: “Če je kdo, ki bi moral pripravljati oddajo o nostalgiji, potem je to naša Mavec! Zasanjana, živi v spominih, kar naprej teži, kako je bilo včasih bolje kot zdaj!”

Dobro, to ni bil ravno kompliment, a morda niso tako usekali mimo. Resnično raje razmišljam o preteklosti kot o prihodnosti. Če pogledam nazaj, se dvajset, trideset let zdi zelo dolga in zanimiva doba. Če pogledam naprej — za naslednjih trideset se zdi, da bodo minila, kot bi trenil. Ko spremljam usode svojih najbolj impresivnih znancev in prijateljev, nenehno varčujejo za prihodnost. Za hude čase. Ali za pogreb. Ko je moja banka pred leti lansirala moto “varčujmo za prihodnost”, sem že davno bila na naslednjem potovanju in zapravila prišparanih dvesto tisoč tolarjev. Če resnično velja “carpe diem et respice finem”, potem sem vedno bila samo za prvi del stavka.

Kaj pa mislite, da bo leta 2037? Naši otroci se bodo smejali, ker smo odraščali v času, ko na Petrolu nisi mogel kupiti svežih žemelj, ko v imenitnih lokalih še ni bilo priključka na medmrežje, v avtomobilih pa je bilo namesto pomirjajočega glasu navigacijskega sistema vedno slišati zgolj vznemirljiv glas voznice, ki je na ključnem križišču spet enkrat spoznala, da ni točno prepričana, kje je leva in kje desna.

Leta 2037 bodo mobilniki za lahko noč delili poljube. Ker se bo stopil ves led na tečajih, bo Jadran zalil koper in Piran, vključno z Dalmacijo. V Kranjsko goro bo potrebno naseliti evakuirane Primorce, v prazne hotelske sobe v Novem Vinodolskem pa pingvine z južnega tečaja. Ozonska luknja bo še naprej naraščala in Američani bodo vabili na turistične polete skoznjo. V ZDA bo Bush uvedel smrtno kazen tudi za kajenje v javnih prostorih, Osama bin Laden pa bo odprl videoteko za izposojo svojih zgodnjih videofilmov, ki bodo takrat že kultna klasika.

In mi? Mi se bomo občasno dobivali s svojimi starimi, starimi prijatelji in se pogovarjali, ali ne bi bilo dobro, da končno aktivno začnemo podpirati zelene, saj so se vsi gozdovi v Sloveniji vdrli v tla. Ampak potem se bomo spomnili, da ne moremo takoj, ker imamo popoldne že termin v toplicah.

Legendarna vzpenjača bo škripala na ljubljanski grad, avtocesta bo z malo sreče končno segala v Prekmurje, in ker bo zmanjkalo nafte, bomo iz same panike tudi svojo solato zabelili samo s kisom in brez olja. In predvsem: leta 2037 bo drastično primanjkovalo Slovencev. Glede na statistiko, objavljeno pred kratkim v Delu, v Sloveniji izgine kraj z dva tisoč prebivalci. Si predstavljate, vsako drugo leto minus en Dravograd, minus eni Radenci …

“Kaj zganjaš paniko,” mi pravijo prijatelji: “nazadnje nam bodo tako ali tako vladali Kitajci.”

“Nazadnje,” rečem nonšalantno in ugasnem cigareto v pepelniku, “nazadnje bomo hvala bogu vsi umrli.”

Carpe diem, ljudje. In ne mislite na jutri.

In vprašam, žarečih lic in s svetlečimi očmi. “Kako se ti zdi?”

“Hm, hmmm.”

Žar izgine z mojih lic. Dan je spet siv.

In tako smo spet tam kot ponavadi, ko z moškim govoriš o oblekah, vrstah čaja in notranji opremi stanovanja.

“Hm, hmmm.”

Morda mu je všeč. Morda mu je zoprno. Morda me hoče spraviti v dvom, da nikakor ne bi kupila obleke, ki jo pomerjam. Če je to zadnje — potem je bil s svojim hm, hmmm spet enkrat zelo učinkovit. Ker nič ne pokvari veselja tako kot hm, hmmm. To je črna luknja vsakega navdušenja.

Kaj pomeni hm, hmmm? Pod določenimi pogoji morda hm, ja. Ali pa: nima nobenega pomena in je kot tak samo izraz popolne nepripravljenosti na sodelovanje. Ali pa: je skrivnostno geslo, ki leži samo na kromosomu Y in je kot tak ženskam povsem nerazumljiv.

Podobno velja tudi pri oblikovanju skupnega kulturnega programa v prostem času: navdušeno klikam po netu, preverjam kinosporede, kritike koncertov, program v Drami, koordiniram začetke predstave s koncem službe, upoštevam celo najbližjo možnost za parkiranje — pa nič. Klasičen hm, hmmm.

So fantje res tako nezainteresirani? Ali bi res radi končno samo zapustili to prekleto štacuno in šli domov? Ne razumejo, da z slehernim hm, hmmm tolikokrat poskrbijo za slabo voljo?

V mojem primeru razumem občasno preobremenjenost svojega moškega. Tudi če se včasih potrudi in mojo nemogočo kombinacijo elegantnega krila in volnenega puloverja dobronamerno komentira z “no, roza in črna pa ja gresta lepo skupaj!”, si včasih mislim, da njegov hm, hmmm resnično ne pomeni nič slabega.

Predvsem je moj izbranec zelo klasičen fant. To mi je toliko bolj jasno ob vseh pisarijah o neklasičnih moških tipa metroseksualci, ki znajo obleke, različne vrste čaja in notranjo opremo za stanovanje kupovati s takim navdušenjem, da je noro. Teoretično bi morali taki moški funkcionirati brez motečega hm, hmmm in so kot taki prijetna spremljava za nakupovanje.

Sama sem glede tega žal še nekoliko skeptična in tudi sicer popolnoma zadovoljna z obstoječim modelom svojega fanta. Verjetno zato, ker v resnici nikoli nisem živela brez hm, hmmm. Uporabljala sta ga moj ded in tudi moj oče in sploh vsi moški, ob katerih sem odraščala in ki sem jih vsaj enkrat doživela v trgovini z žensko garderobo. Zato sprašujem vse — hm, hmmm, morda otroke ločenih staršev ali pa metroseksualce: ali obstaja življenje brez hm, hmmm?!

Zadnjič mi je rekla ena gastroenterologinja: “Gospa Mavec, zdaj, ali ste noseči ali pa imate psihične probleme.”

Ta stavek se mi je zdel interesanten in je imel za gastroenterologinjo tisto lepo plat, da v obeh primerih bolečine v mojem želodcu niso imele zveze z njenim področjem.

Ker se nekako ne spomnim kakih hudih psihičnih problemov, ki bi lahko vplivali na moje bolečine v želodcu in tudi sicer v zadnjem času ni bilo možnosti, da bi kakorkoli zanosila, je nek drug prijazen strokovnjak potem rekel, da je morda kaj s slepičem.

Enkrat drugič sem neko nevrologinjo prosila za pomoč, ko so me po močnem udarcu v glavo napadli slabost, glavoboli in vrtoglavica. Pustila me je, da skačem in ploskam z rokami, načrtovala EEG v bližnji prihodnosti, potem pa je vseeno prišla do zaključka, da bi mi s kako terapijo psihe še najbolj pomagali, ker sem se pri pogovoru z njo občutno preveč smejala in potemtakem nisem izpadla preveč normalno.

Pri tem očitku moram takoj razložiti, da je bil udarec v glavo posledica ne preveč elegantnega padca po zaledenelem pločniku pred našim blokom. Ta motorično perfekten padec še danes povzroča veliko veselja med mojimi prijatelji, ki so takrat bili zraven, a ko sem ga smejoč se razložila nevrologinji, je resno podvomila v mojo psihično stanje. Pri tem rahlem pretresu možganov, kot je kasneje diagnosticiral nek njen prijazen kolega, se res nisem počutila povsem normalno, sicer tudi ne bi šla ravno k nevrologu.

Moje bolezni so očitno pogostrokrat psihične. Na srečo se potem vedno najde nekdo, ki ugotovi tudi kaj nepsihičnega. Še dobro.

A zdravniki to počnejo vedno znova. Ne vem, če je to ravno zaradi mene. Morda delujem zmedeno? Posredujem v pogovoru simptome blaznosti? Zadnja pisna potrdila o mojem obnašanju so še iz časa srednje šole: vedenje vzorno. Mami so na roditeljskih sestankih vedno zagotavljali, da sem zelo prijazna punca. Kar je nujno pomenilo prijazna in odprta, včasih tudi prijazna in zadržana, nikoli pa prijazna in depresivna, prijazna in hipohondrska ali z razbolelim trebuhom in ne povsem normalna.

Morda bi danes bilo drugače. Zanimivo bi bilo preveriti moje vedenje, odkar delam na televiziji. Starejša sem. Življenje je pustilo določene posledice.

Mar počnejo zdravniki to z vsemi? Jim je v veselje, če mislimo, da smo samo mali hipohondri? Vem, da znajo biti jezni. Sploh v časih zdravstvenih reform in slabih plač. A potem bi se lahko že zdavnaj lotili bivšega ministra za zdravstvo in ga prepričevali, da če tu kdo ni normalen, je to predvsem on sam.

Moj kolega je enkrat bral članek o moškem, ki je pri stodevetih letih umrl pri smučanju na vodi, do tistega trenutka pa je bil zdrav ko riba, ker je redno jemal selen. Zatem moj kolega vsakemu, ki ima kjerkoli kakorkoli, prijazno priporoča selen, ker verjame, da to zelo pomaga. Moja babica je verjela v mazilo iz ognjiča, mama pa v pikovit in cedevito, ki smo ju morali jemati kot otroci, da bomo zdravi kot dren.

Morda je pri zdravnikih tako s psihoterapijami. Verjami vanje in veseli se, da vse še dobro.

Saj vem, da včasih določeni ljudje in problemi udarijo na živce in želodec. A vendarle ne vedno in s tega stališča so zdravniške diagnoze glede mojega psihičnega stanja povsem neutmeljene.