Pred kratkim v eni od ljubljanskih prodajalnic: stojim pred pultom in poleg mene je gospod s klobukom. Za pult se počasi primaje mlad prodajalec in vpraša: “Prosm, a že kej dubite?” (V lepi slovenščini bi to približno pomenilo: Vam lahko pomagam, prosim? Ali pa: Želite, gospod?) Gospod s klobukom sploh ne reagira in še naprej strmi na polico, kjer so sortirane Kraševe čokolade in piškoti. Mladenič še enkrat ponovi izza pulta, za spoznanje glasneje in razločno: “A že kej dubite?” Ogovorjeni ne migne.
Pa rečem prodajalcu: “Morda pa gospod ne razume slovensko, poskusite v angleščini.” In reče prodajalec: “Pliz, wat du ju bikom?” Nič. Gospod kot da nas ni. Na tej točki prodajalec povsem obupa nad potencialnim tujcem in reče: “Pismo, če ne šteka ne sluvensk ne anglešk, pol pa tud ne vem kva!” (Slovensko: Ojoj, ojoj, če gospod ne razume niti slovensko niti angleško, potem mu ne morem pomagati!)
V še eni od ljubljanskih prodajaln, včeraj zgodaj zjutraj:
Že mnogo let v pekarni blizu našega bloka kupujem tisto sorto velikih, podolgovatih žemelj, ki so prej imele neko ime, zaboga, a se ga zdaj ne spomnim, štruce, štručke, hlebčki, kaj vem, vedno sem rekla samo: “Tiste tri velike, podolgovate žemlje, prosim.” Zdaj se prav te žemlje imenujejo čabate. Beseda, ki je tudi ne uporabljam, ne vem zakaj, še vedno rečem samo: tiste tri žemlje, prosim. In prodajalec odvrne: “Ja, ja, čabate, a ne?” “Ja, ja,” rečem. Včeraj zjutraj pa sem spet šla v pekarno in ne vem zakaj rekla: “Eno čabato, prosim.”
“To so čabate, guspa,” je odvrnil prodajalec, prijeten gospod srednjih let. “Ena čabata, tri čabate,” rečem in sem sama sebi zoprna, ker takole pametujem. “Ednina, množina, veste,” še dodam. “Tako kot: en kapučino, trije kapučini.”
“Ne, ne, to so čabate, guspa. Pr nas se temu reče čabate. Ena čabate, dve čabate,” odvrne prodajalec in vrže v škrnicelj eno veliko, podolgovato žemljo. “Glavno, da so sveže,” rečem in plačam. “Valda so sveže, kuko ne, guspa!” reče prodajalec in mi vrne drobiž.
Za mano vstopi v pekarno dekle v rožnati obleki in z velikim nasmeškom. “Čau, bella,” reče prodajalec. “Čau-čau,” reče dekle.
So stvari, ki se ti lahko zgodijo samo v ljubljanskih štacunah.
22 Komentarjev
jaz se čabatam (čabatejam?
) elegantno izognem in kupim pletenice 
Sam hitro vstopim, pograbim toast kruh in že me ni….
… tehnika pač.
Ma ni tako samo v “Ljubljanskih štacunah”…
vidiš vsaj dogaja se
v mariboru pa so vsi zamorjeni…
Mojca, naj ti povem, da si s tvojim argumentom imela čisto prav. Čabata je namreč čabata in ne čabate. To je namreč italijanski kruh “ciabatta”. Beseda v prevodu pomeni copata in sicer zaradi samega izgleda žemlje. Me pa čudi, da tega ni vedel tudi prodajalec, ko pa je v naslednjem trenutku tako zelo po italijansko pozdravil naslednjo stranko.
Pa še dokaz:
http://en.wikipedia.org/wiki/Ciabatta
jaz sem našo prodajalko navadila, da reče “čebulna copatka” namesto “čabata s čebulo”. se mi zdi lepše. samo “čau bella” mi nikoli ne reče. ker jih imam čez 50? zato grem toliko raje na počitnice v kake podeželske rovte zunaj slovenije, kjer niso tako francjožefovsko agistični in človeka mimogrede ogovorijo z “love”, na pošti, pri čevljarju, v pubu … you name it …
Si ti sigurna, da si bila v Ljubljani v štacuni? Me zadeva že zelo spominja na kakšno Grosuplje al pa Lesično…:)
Mojca,nisi to pred časom že v Oni objavila? Prevečkrat se zatekaš k že objavljenemu,pa tako lepo ti gre od rok;)
Ja, pa kaj? Saj Crni napiše najprej v Dnevniku, pa v Jani, pa kaj vem še kje, pa Tadej pa… pa pol še na Blogosu objavijo, dobijo drugič honorar in vsi v nezavest padejo pri njemu na komentarjih, ne?
ne moreš verjet…
Madona,imaš pa časa.
Ciabatta je italijansko ime za natikače oz. copate. Tako da je :
una ciabatta, due ciabatte, tre ciabatte,…
ali
ena copata, dve copati, tri copate.
oz.
ena čabata, dve čabati, tri čabate.
Seveda sveže…
No lepo se navadi na polnozrnat kruh, črn če že, ko je bolj zdrav, pa ne boš mela takih težav. Enega Martina, pa zdravo! Če bo pa pametoval da se reče enga Martine, ga pa fino po nosu kresni!
Mojca se ponavlja tako kot njene oddaje…Videostopnice, Čez planke, Po Sloveniji, Zlatolaska, E utrinki…žveči eno in isto, vi pa orgazme doživljate.
pa temu se reče korenina, ne pa čabata… čabata je tist mali kruh, k ma zgorej sir, na siru pa bučna semena
vsaj pr nas je tako
Zdi se mi skrajno nesramno od avtorice, da objavi nekaj, kar je objavila že v reviji Ona. Za isto stvar je torej plačana dvakrat, ne da bi to tudi omenila oz. ne da bi na v tem blogu, ki ji je “kao” zrasel na glavi 3.6.2007, tudi napisala, da pač nima nobene ideje in da blog piše po liniji najmanjšega odpora, zato je naredila kar copy-paste. Meni se to zelo nesramno do bralcev. Če bi bila jaz šef, ki ji plačuje, bi jo povabila na razgovor.
v glavnem - ena copatka, dve copatki…pa bo! Brez travm, Mojca.
Deja vu, deja lu, il y a quelques mois deja…
Ma Mojca, zakaj nisi butcu razložila kako se pravilno sklanja. Bednik bo traparije trosu še ostalim ljudem in na koncu bodo vsi debilno govorili, tako karkor je v Ljubljani med mladimi popularen ta ogabni L.
Drugič mu povej svoje ne pa …..mah sej nima smisla.
“Pliz, what du ju bikom?” je malo verjetno fraza, ki bi jo uporabil Slovenec. Nemci in kakšni Nizozemci radi zamešajo nemški bekommen, ki pomeni dobiti in angleški to become, ki tega pomena (dobiti) v nobeni varianti nima. Da bi bila situacija logična bi moral osebek v trgovini vsaj za silo obvladati nemščino, angleščino pa bolj slabo. Malo mi je nerealen tudi gospod, ki ne glede na govorjeni jezik ne opazi, da ga nekdo nagovarja, da ne omenjam prodajalca, ki na Mojčin befel brez ugovora začne gospoda nagovarjati v jeziku, ki ga ne obvlada. Ali ne bi bila normalna reakcija takega osebka poskusiti s kakšnim “Sorry Sir”, še bolj verjetno pa kakim drugim jezikom, ki ga je bolj vešč.
Zgodba iz trgovine se skoraj zagotovo ni zgodila oz. se ni zgodila tako kot je opisana, priznam pa, da ne bi vrgel notri svojih dveh centov, če me ne bi motilo “alleged” plagiatorstvo.
Od kje je to prepisano?
Crnkovič pravi, da si kleptomanka, kar se zdi nekako ljubkovalno, oproščujoče. Ne vem, kaj imata vidva, vendar. Ne! Če dopustimo tvoj način dela je konec sveta, vsaj virtualnega. Zato je treba take osebke kot si ti zmerjat, jih sesuvat, pljuvat. Zaleti se v svojo levo priimorsko rit, koza.