Včasih še vedno rada opravim kako televizijsko anketo. Takole s snemalcem na ulico loviti ljudi, ki bodo dali odgovore na tvoja vprašanja.
V vseh teh letih se ti zazdi, da pri anketah v bistvu obstajata dve sorti ljudi. Prvi mirno pustijo, da jim novinar pomoli mikrofon naravnost pod nos, a še vedno med odgovarjanjem z glavo simpatično migajo sem in tja, tako da le s težavo uloviš njihov glas. Drugi suvereno zagrabijo mirkofon, si ga sami pridržijo pred usta in med govorjenjem potem intenzivno opletajo z njim sem in tja, da se potem spet nič ne sliši.
Ta dva različna stila po svoje kažeta na dve različni dojemanji mikrofona in njegove vloge. Za one prve je zgolj tehnična pomoč, brez katere ne gre. Drugim se morda dozdeva, da je mikrofon mnogo več od tega. In tu imajo prav. Kajti mikrofon v roki rešuje najmanj dve težavi. Ena od njih je — kam bi sicer z rokami? Ta, ki ga drži, zaposli vsaj eno roko, pa zato ni tako zategnjen in zapet, počuti se takoj bolj prijetno, pa mu tudi druga roka, sporščeno visi ob telesu. In še pomebnejše: kdor drži v roki mikrofon, odloča, kaj, koliko in kako bo govoril. Z mikrofonom v roki postane gospodar svojega govora in tu mu ne moreš nič.
Nenavadno, mikrofon vedno vpliva na obnašanje ljudi. Pred njim lahko celo najbolj zgovorni, postanejo molčeči, duhoviti suhoparni, sramežljivi pa nenavadno pogumni. Obstajajo ljude, za katere nikoli ne bi izvedeli in ki niti sami o sebi niso imeli kakega posebnega mnenja, dokler niso nekega dne, zgolj slučajno, stopili pred mikrofon.
Človek z mirkofonom je nekaj povsem drugega kot človek brez njega. To je v nekem trenutku dojela tudi televizija. Nekje davno na začetku je vestno skrivala svoje mikrofone, kolikor se je le dalo. Trpala jih je v žepe ubogih televizijskih voditeljev, skrivala med odrske elemente in med rože. A potem je videla, da nima prav in je mikrofone voditeljem potisnila v roke. Ali jih postavila na gromozanska stojala, ki so se vlekla podolgem in počez priljubljene Olge Rems. To mi bo za vedno ostalo v spominu: Olga in njen velik mikrofon. Ko jo danes gledam v sodobni televizijski oddaji, se mi zdi, da poleg nje vedno nekaj manjka. Tam v levem delu slike, na gromozanskem srebrnem stojalu.
Mikrofon je medtem postal simbol. Glasbeniku je čarobna palica, s katero nas začara, politikom je podaljšan prst, s katerim žugajo ali grajajo.
Verjetno bi lahko tudi brez vseh teh mikrofonov. Tehnika je danes tako napredovala, da je mikrofon lahko zelo zelo majhen, celo nevidljiv. V bistvu je lahko v vsem, kar nas obdaja. In če je bila svojčas ena največjih želja človeka, da bi postal televizijska osebnost in govoril v mikrofon, potem je danes njegov največji strah , da bi kdaj govoril v mikrofon, ne da bi to vedel.
25 Komentarjev
jest sodim med tiste posameznike, ki ob prizganem mikrofonu razmisljajo bolj o tem, da ne bi kaj neumnega povedali, namesto da bi se sprostili in povedali kar si mislijo na nacin kot to pocnejo ob ugasnjenem mikrofonu. zdaj pa naj se javi junak in da kaksen pameten nasvet kako izgubiti tremo!
Napakica: z mikrofonom se dela intervjuje in ne ankete
Mene pa še nikoli no nihče z mikrofonom na cesti ustavil. Pa sem se šetal po Glavnem trgu in po Gosposki pa od Astorie preko Grajskega trga in Trga svobode pa čez celo Partizansko in potem nazaj, pa nič. Pa direkt pred Matulom, ko je jurje talal, pa še vedno nič. Pa tolk dobrih vicov sem vedel takrat…
@buba švabe: najbrž zaradi tega, ker ponavadi iščejo privlačne osebe, haha
Ne, to ne more bit to. Jst sm ja lep.
Mikrofon daje neke vrste avtoriteto in samozavest tistemu, ki ga drži v roki, nasprotniku pa predstavlja sramežljivost, mogoče tudi radovednost ali pa ponos v smislu končno lahko kaj povem tudi jaz, ki nisem medijska zvezda. Tudi sama sem že imela nekaj izkušenj z mikrofonom (dajala sem komentarje raznim novinarjem za tv) in moram reči, da kasneje ko sem se gledala in poslušala po tv- ju je enkrat zvenelo zelo v redu in korektno izpleljan komentarz moje strani (glasovno namreč), drugič pa je bil dizaster. Ampak mislim, da bi semikrofon dalo s prakso mogoče zelo hitro absorbirati in kaj kmalu bi lahko postal simpatičen spremljevalec.
Med uličnimi anketiranci obstaja še vsaj ena vrsta, ki vanjo nekoliko spadam tudi sam in sicer tisti, ki pred temi novinarji zbežijo in se hkrati sprašujejo kako da takšno anketiranje ni prepovedano.
Glede tistih mikrofončkov, ki jih zadnje čase tako po astronavtsko nosijo vsi na televiziji pa sem pogosto tudi močno skeptičen. Včasih mi delujejo zelo odveč, posebno če zakrivajo lep obrazek kakšne mladenke. Zelo hecni se mi zdijo tisti mikrofoni tudi takrat ko jih v oddaji nataknejo kakšnemu starejšemu gostu . V takšni situaciji sem videl Gustinčiča, Mustra, Petana itd. Mikrofon je v takšnih primerih deloval nekako anahronistično z njihovo spoštovano pojavo in nastopom .
Pa tudi to, kako kdo drži mikrofon v rokah, je zanimivo opazovati.
Stojana Auerja sem si še posebej zapomnil, čeprav je že veliko vode preteklo od takrat. Brrr.
Če jaz vidim na cesti tipa z kamero in mladenko z mikrofonom v roki, se jima na daleč izognem. Najraje grem kar na drugo stran ceste. Včasih uporabijo sicer umazan trik, da se nastavijo ravno za kakšen ovinek. Recimo priljubljena točka je za maximarketom v Ljubljani. V tem primeru pobeg ni več mogoč in padeš ravno pred mikrofon. Za tak primer imam naštudiran stavek v francoščini, s katerim povem, da nič ne razumem in da sem tu samo turist.
Nevidljiv je pa nova beseda…
Tud jaz sem naredila že kakšno anketo z mikrofonom – in to ni intervju, Chefe
V nedeljo sem te prvič v živo slučajno srečal v Mercatorju na Slovenski.
Mojca si nekaj sproščujoče posebnega, zelo simpatična punca, tvoje oddaje so mi vedno bile všeč.
Mikrofona se nikoli nisem bal. Kljub temu, da nimam kakih izkušenj, sem na radiu imel že kar nekaj intervjujev, enega od njih se celo da slišati tule:
http://www.pozitivke.net/article.php?story=20031125093051260&query=intervju
Mogoče se bova pa kdaj zmenila, da tudi ti z mano narediš kak intervju,
Te lepo pozdravljam in ti želim, da bi bila še naprej srečna in vesela.
stoychi
nevidljiv je čisto v redu slovenska beseda!
Mojca, bi lahko prosim pokomentirala današnji odziv v Oni na tvoj komentar iz prejšnje številke One? Gre za resne obtožbe plagiatorstva,ki so na prvi (pa tudi drugi) pogled videti resnično utemeljene. Seveda me zanima tvoja obrazložitev. Hvala!
Odgovor na današnje pismo bralcev v Oni bi zanimal tudi mene.
Hvala!
V resnici vas obrazložitev niti ne zanima, želite si le, da se plazi po kolenih. Kruha in iger, za ostalo pa… ni podstrešja.
mislim, da je dovolj dober odgovor že to, da njene kolumne v oni ni več.
nevidljív -a -o prid. (e-i e-í) knjiž. ki
se ne vidi, ne opazi; neviden: v stepi se
je prebujalo nevidljivo življenje / med
njima je nevidljiva meja / rad bi se
naredil nevidljivega / odšel je skozi
nevidljiva vrata skrivna
Tak je ta svet, krut in neizprosno zamerljiv.
Škoda, ravno sem hotel uvrstiti Ono na svoj čitalnik. A še kdo dobro piše v le-tej prilogi?
Martin, hmmmm…ne
jaz sem zgolj prebral resne obtožbe in, da ne bi sodil preden slišim drugo stran zgodbe, vprašal za pojasnilo. dobil ga pa nisem. ne pa mi sedaj podtikati, da se ob tem naslajam. si pa ob tej “nereakciji” počasi ustvarjam mnenje. tudi “originalno” delo, ki naj bi bilo plagirano sem prebral. in ja, sum potrebuje pojasnilo.
ne vem no
Ukini blog. Takoj!
Crnkovič pravi, da si kleptomanka, kar se zdi nekako ljubkovalno, oproščujoče. Ne vem, kaj imata vidva, vendar. Ne! Če dopustimo tvoj način dela je konec sveta, vsaj virtualnega. Zato je treba take osebke kot si ti zmerjat, jih sesuvat, pljuvat. Zaleti se v svojo levo priimorsko rit, koza.
Ne berem tvojih nebuloz (prepisanih), imam pokvrjen dan, če te naključno zagledam na tv. Pa vendar. Mislil sem, da si nekakšna mačka, z zvezami nekam navzgor, nekje mora biti razlog, da ti dajo toliko prostora.
Potem ko so te odkrili pa zvem, da si nekakšno majhno niče, odvisno od kota kamere, menda celo brez šole. Pa kako gre to? A je skrivnost samo v “veste mi na primorskem smo bolj levi”?
Kje pa je vpis o jutrih, ki so lahko tudi lepa?